Živjo! Sem Zala, poznana tudi kot @bunkerpoezije. Zase pravim, da malo preveč čutim in ko zmanjka solz, jokam verze.
Že kot majhna sem bila knjižni molj in moja največja želja je bila napisati knjigo – takrat sem si zamišljala, da bo moja prva knjiga bolj fantazijski roman kot pa pesniška zbirka.
Želja po izdaji knjige ni nikoli presahnila, vendar je pisanje bolj kot sredstvo za dosego cilja postalo uteha za predelovanje čustev in neizrečenega.
V gimnaziji sem se začela udeleževati številnih literarnih natečajev in pošiljati svoje izdelke nekaterim literarnim revijam, na primer Hestiji in Nebulae. Pričela sem objavljati poezijo na Instagramu in svoje pesmi tudi prebirati občinstvu na Mladih rimah.
Zanima me ogromno različnih področij, vendar je pisanje tisto, ki me spremlja vsak dan in za katerega verjamem, da ne bo nikoli zamrlo. Ne morem brez pisanja, pisanje je meni dihanje.